Victoria Janashvili je v svoji karieri fotografinje delala z modeli vseh oblik in velikosti. In čeprav se je modna industrija v zadnjih nekaj letih premaknila k sprejemanju različnih telesnih tipov, je Janashvili še vedno ugotovil, da obstaja nekaj zadržanosti do sprejemanja vseh vrst lepote. Z njeno novo knjigo 'Curves', ki je izšla julija 2015, se je sedemdeset ravnih in velikih manekenk sleklo do gole, obenem pa je razkrilo tudi svoje skrivnosti ljubezni do sebe. S sredstvi, zbranimi na Kickstarterju za objavo knjige, projekt resnično prihaja iz srca. Nedavno smo imeli priložnost intervjuvati fotografinjo, rojeno v Rusiji, o novi knjigi, njenem mnenju o izrazu »plus size« in še več.
Kako ste se začeli ukvarjati s fotografijo?
Takrat sem v Londonu študiral pravo in ekonomijo in sem se po naključju udeležil modne večerje, na kateri sem spoznal nekaj manekenk in znanih fotografov. Kmalu sem opustil šolo, da bi pomagal fotografom in z njimi potoval po svetu. Vsak dan je bil neverjetna izkušnja in nikoli si nisem mogel predstavljati, da bi se vrnil v pisarniško kariero. Od tam sem se preselil v NYC in odprl svoj studio.
Kako je biti fotografinja na področju, kjer prevladujejo moški?
O, me veseli, da sprašuješ! Pravzaprav postane precej smešno – zagotovo ne izgledam kot večina starejših moških fotografov, s katerimi običajno tekmujem za delovna mesta, zlasti v poslu s fotografiranjem spodnjega perila/kopalk. Na številnih dogodkih in srečanjih se stranke zelo zmedejo, ko me srečajo. To jemljem le kot priložnost, da se še bolj potrudim, da se dokažem in motivacijo za izboljšanje svojih veščin.
Kaj je vaš cilj od začetka do konca snemanja na snemanju?
Na vsak set poskušam priti z odprtim srcem in umom. Pri komercialnih kompletih imamo običajno tablo za razpoloženje in določeno pričakovanje o tem, kako naj bi slike izšle – torej je vse v tem, da je stranka zadovoljna in da izdelek izstopa po svojih najboljših zmožnostih. Na kreativna snemanja večino časa pridem brez pričakovanja izida. Rada delam energijo modela in ekipe. Zame se najboljša kreativna snemanja zgodijo pozno zvečer in daleč pred spanjem – v temnem studiu je nekaj zelo romantičnega in takrat moja ustvarjalna energija najbolje teče.
Kaj vas je navdihnilo pri ustvarjanju knjige 'Krivulje'?
Že nekaj let fotografiram modele velikih velikosti in nekateri posnetki, zlasti goli poganjki z ukrivljenimi manekenkami, so pritegnili veliko medijev. Bili so časi, ko so ljudje na slike postavljali slogane, s katerimi se ne strinjam ne jaz ne manekenka: »večje je bolje«. Globoko verjamem, da je vsaka ženska lepa - to je samo stvar zaznave. Knjiga je torej potovanje v svet lepote in tudi malo v svet modnega manekenstva. Moj cilj s knjigo je prikazati zelo različne ženske, ki gredo skozi isto pot – kako najdejo pot do občutka lepote.
Mnogi fotografi, kot ste vi, so uporabljali platforme za zbiranje množic za objavo knjig. Zakaj bi šli po tej poti v primerjavi s tradicionalnim založništvom? Bi drugim priporočili, da storijo enako?
Vse je odvisno od tega, kaj poskušate narediti s svojo knjigo. Krivulje je tako nekonvencionalen in drugačen od večine drugih knjig na trgu, da založbe ne vedo, kako naj pristopi k temu. Želel sem tudi imeti popoln nadzor nad vsebino – zagotoviti, da bo sporočilo ostalo tako, kot sem nameraval. Po drugi strani pa je bilo precej vznemirljivo – dajati takšen osebni projekt v presojo celemu svetu. Vedel pa sem, da če bodo ljudje ugotovili, da je sporočilo dobro in da bodo pomagali uresničiti, tako da sem imel, ko smo na koncu zbrali sredstva, veliko več zaupanja, da je knjiga, kot je Curves, zelo potrebna in iskana.
V zadnjih nekaj letih smo videli veliko modelov plus size, kot sta Robyn Lawley in Ashley Graham, ki so se prebili v mainstream. Bi se strinjali?
Vsekakor! V zadnjih petih letih, ko spremljam plus velikosti industrije, sem opazil velik premik v dojemanju bolj ukrivljenih modelov. In to je super!
Ali so v knjigi kakšne slike, ki vam izstopajo? zakaj?
Vsak model je zame poseben v knjigi in vsaka zgodba je pomembna – čeprav so nekatere zgodbe morda bolj šokantne kot druge. Zame je najbolj poseben model Josette Ulimbarri – ta punca se je rodila brez rok in nog in še vedno živi čudovito življenje. Obrnila se je k meni na Facebooku in prosila, naj se vključi v knjigo, potem ko je nekje v novicah slišala za kampanjo. Mislim, da je neverjetno pogumna in na splošno super!
Kaj upate, da bodo ljudje odnesli iz knjige?
Upam, da bodo ljudje nase in na ljudi okoli sebe gledali z več ljubezni, sprejemanja in spoštovanja.
Kaj menite o izrazu plus velikost? Nekaj ljudi je začelo kampanje, kjer želijo "spustiti plus". Kaj menite o tem?
Super bi bilo, če bi spustili plus, kot mu pravijo. Toda samo ustno je trenutno lažje imenovati določeno vrsto modela naravnost ali plus. To je v veliki meri povezano z načinom, kako so deske razdeljene v manekenskih agencijah.
Kaj sledi po knjigi?
O, upam najprej na zelo dobre in dolge počitnice! ?